Povratek proti domu

Na pot smo se odpravile zgodaj zjutraj in tik pred odhodom posnele še nekaj utrinkov. Po formalnostih na lokalnem letališču smo z notranjim letom odletele proti Istambulu. Na letališču v Istambulu pa se je odvijala skorajda drama, ki je na naše obraze narisla kisel pogled.

Za začetek nepregledna množica ljudi v vrsti za kontrolo potnih listov in neskončno dolge minute da prideš čez. Nisem pogledala na uro, ampak ne pretiravam če zapišem da smo v vrsti stale več kot pol ure. Po formalnosti pregleda potnega lista in osebni kontroli pa...groza. Mirjana zagleda otroka, ki neusmiljeno joče. Steče k njemu in takoj utovi da je nekaj narobe saj se je ves tresel. Ja, izgubil je starše oz. starši njega. Otrok je bil star nekje 7 let, Rus in brez dokumentov. Piko na i je dodala informatorka ki jo je Mirjana prosila naj pomaga najti starše, hladnokrvno je pokazala na policaje, policaji pa spet.....hladnokrvno počasi prestopali in ugotavljali kaj naj.

Ne mine minuta, gospa srednjih let vsa objokana, izgubila je moža v množici ljudi.....za trenutek se zdrznem in zavem kakšno težo bremena nosimo takrat, ko prevzemamo odgovornost za dijake ki jih peljemo v svet. Iskreno, ves čas mi je popolnoma jasno, da je breme odgovornosti na nas, šolnikih, a nikoli nisem pomislila da je breme odgovornosti tako veliko. Niti za stotinko sekunde si ne želim predstavljati kaosa ki bi nastal v primeru "izgube dijaka", kar na velikih letališčih in v množici ljudi sploh ni nobena težava. In seveda, na koncu se najde nekdo, ki z lahkoto interpretira kako zapravljamo njegov denar, davkoplačevalski denar in kar je še huje, sodi naše delo. Dobro, nebi o tem, ker me mine vse.

Opazujem kako brezbrižno reagirajo pristojni in ne vlagajo prav posebne energije v to, da bi otroka pomirili in skušali najti starše, a se obenem sprašujem kakšni starši to morajo biti?!?!  Preneham razmišljati in opazovati, tudi jaz sem odgovorna za "mojo skupino učiteljev" in začnem preganjati kolegice da moramo nadaljevati pot po letališču, saj je do našega gate-a še  dobrih 10 min hoje, vkrcavanje pa naj bi se vsaj po podatkih na vozovnici že začelo. Mirjano z polnimi očmi solz pomirjamo z besedami: "saj bodo starše našli, pogledali bodo kamere, klicali po zvočniku, itd.", a ona razmišlja o možnosti da so ga starši namenoma pustili?!?! Možno? Ja, in o tem nočem razmišljati.

Sedemo na letalo in gremo proti domu, proti Sloveniji. Sama pri sebi strnem občutke in misli, popolnoma jasno je, da so Turki v koraku z nami, na določenih področji celo pred nami. Nisem pesimist, a se bojim da bo naša državica ostala še dodaten korak zadaj in nas bo prehitela še katera izmed držav, ki jo imamo za ne ravno napredno.

Še nekaj slikic za slovo:

Turisti si zgodaj zjutraj iz balona ogledujejo širše področje Cappadocie

Del ekipe, pogled izpred hotela

Še nekaj balonov

Na poti na letališče