Smo nazaj iz turške kave.
Nekaj besed o tradicionalnem obredu - pitje turške kave. Torej, na povabilo koordinatorja turške šole smo bile gostje njegove družine. Kot gostitelj, nas je kljub temu da se poznamo, prijetno pozdravil na svojem domu. Uvodoma je predstavil svojo družino in nas prosil da se predstavimo še njegovi soprogi. Gostiteljica je učiteljica angleščine in je izredno topla, prijetna oseba. Izredno je pohvalila naše znanje angleškega jezika in predvsem dejstvo, da vsi govorimo angleško, kljub temu da so mednarodna sodelovanja pogosta, velikokrat gostijo učitelje ki ne govorijo angleško.
Kot dobra gostiteljica je na kratko predstavila družino in njihovo kulturo. Uvodoma je predstavila pomen pitja turške kave. Torej, ko turška družina dobi nekoga v goste mu izredno čast izkaže s truško kavo. Načeloma goste postrežejo s čajem, vendar če želijo nekoga prav posebej pogostiti mu postrežejo s kavo. No, nas so postregli s kavo. Turška kava se pije črna, sladka, pol sladka ali nesladkana z vsedlino na dnu. Ob kavi ne dobiš žličke, ker se kava zaradi vsedline ne meša, dobiš "ratlug" in kozarec vode. Preden narediš požirek kave moraš obvezno spiti požirek vode, saj na ta način "očistiš čutila in žrelo" nato spiješ požirek kave in spet požirek vode za ponovno "čiščenje". Ratlug kot košček slaščice s pistacijo (običajno) poješ ob kavi.
Kavi sledi postrežba s čajem in ker je čaj njihova vsakodnevna pijača ga pijejo vedno in povsod. Čaj je tako običajen da ti ga postrežejo brez predhodnega vprašanja, tudi v podjetjih. Čaj se vedno servira v steklenem kozarčku posebne oblike s pripadajočim krožničkom in žličko. Žlička je v kozarcu, sladkaš si po svojem okusu. Čaj moraš, preden ga spiješ prvi požirek, z žličko premešati in pri tem povzročati veliko hrupa (žvenket). Ob čaju nas je gostiteljica pogostila še z dvema vrstama sladice, kar je bilo za nas že preveč, predvsem zaradi pozne ure. Ker se ničesar ne sme odkloniti smo sladico pojedli, ona pa nam je razložila da nas je pogostila samo z dvema sladicama, ker ji je popolnoma razumljivo da poznega prehranjevanja v naši kulturi nismo vajeni. Običajno goste postrežejo z desetimi različnimi sladicami.
Ob prihodu v goste smo s seboj prinesli manjše darilo, ker smo se v hotelu pozanimali kakšen je običaj ko nekoga obiščeš na domu. Receptor nam je prijazno pojasnil da NIMA POJMA, ker je to delo soproge, vendar je obljubil da jo pokliče. Res, ni minilo 5 minut ko nam pride razložiti da bo čisto dovolj če jih obdarujemo s čokolado. Bingo!!! Imele smo čokolado Gorenjka, solni cvet in spominček iz naše šole (izdelali so ga dijaki programa Oblikovalec kovin-Orodjar in udeleženci poklicnega tečaja Predšolska vzgoja) - kot nalašč za obdarovanje. Zanimivo, kljub temu da je bil Tuncay naš gostitelj, je prijazno nakazal da je soproga tista ki skrbi za sprejem daril. Torej, ženska ima glavno besedo glede daril in seveda shoppinga :).
Bazar - nakupovanje, barantanje, vorčina, utrip življenja Turkov.
V mestu Avanos smo obiskali majhno družinsko lončarno kjer so nam razložili kako poteka postopek izdelave lončenih posod, spominkov, itd. Zgodba pravi, da družina neveste preveri ženina z izdelavo lončene posode za sladkor. Ženin mora posodo izdelati in kar je najpomembnejše pokrov posode se mora popolnoma ujemati s posodo (posoda se mora lepo zapreti). Če se pokrov in posoda ujemata, potem je vse vredu, če se ne......
Čaj - pijača naše in vaše mladosti :). Dejsto je, da čaj pijejo povsod in vedno. Načeloma čaj postrežejo brez predhodnega vprašanja, vendar nas ki tega nismo vajeni so nas iz vljudnosti vprašali. Moram priznati da smo skoraj vedno čaju prikimale, le od časa do časa smo ga prijazno odklonile (enormne količine čaja). Čaj ki ga pijejo domačini je precej močan in ima učinek kofeina, pijejo pa turško kavo le enkrat ali največ dvakrat dnevno.
Obisk "grške vasice" Mustafapasa - obiskali smo vasico s 5.000 prebivalci ki jo imenujejo "grška vasica". V času pred prvo svetovno vojno so v tej vasici živeli Grki in Turki, prvi pravoslavci drugi muslimani. Kljub verskim razlikam ni bilo težav, vladalo je medsebojno spoštovanje in spoštovanje vere. Prva svetovna vojna je vse porušila in začelo se je pravo sovraštvo, zato sta državi podpisali sporazum o izmenjavi prebivalcev. Iz vasice je odšlo 2.000 Grkov, ki jih je sprejela Grčija, v vas pa je iz Grčije prišlo 2.000 Turkov. Na ta način so izvedli vrsto izmenjav, vse z namenom preprečitve sovraštva ki je vladalo med ljudmi zaradi razlik v veri. Sporazum so podpisali 1924-ega. V tej isti vasici smo se zaustavili v vinoteki in to ni šala! Zaželeli smo si sicer turške kave, obenem pa nam je gospa - lastnica ponudila degustacijo njihovega rdečega vina. Grozdje zraste v Cappadoci, vino pa pridelujejo že vrsto let in je del družinske tradicije. Pridelujejo rdeče in belo vino. Okus rdečega je podoben našem Teranu. Vino prodajajo samo v Turčiji, steklenica vina 0,75 l pa stane dobrih 10,00 eur.
Alkohol - uradno ga ne pijejo, neuradno.....odgovor je nasmešek.
Ženske in moški - prijateljstvo med spoloma obstaja in je dopustno, celo več, brez vsakih težav gresta moški in ženska na pijačo, kavo ali čaj, vendar le do trenutka ko se ženska poroči. Ko ženska postane soproga je druženje z drugimi moški nedopustno. Ali gre lahko s prijateljem na kavo? NE. Mlajša generacija je že precej spontana, med mladimi se že v najstništvu začnejo zveze, vendar pa o ideji skupnega življenja brez poroke ne smejo (zaenkrat) niti razmišljati.
Molitev - molitev je petkrat na dan in k molitvi še vedno kličejo, vendar pa se odnos in pogostost molitve spreminja z vsako generacijo bolj. Mlajši molijo le enkrat tedensko, nekateri tudi nič in s tem se ne obremenjujeo. Veliko deklet, predvsem mlajših generacij ne nosi rute in menda se ne zahteva da bi jo nosile, ruta je izbira posameznice.
Hrana - Turčija ni kraj kjer bi lahko govorili o dieti in če slučajno ste na dieti, pozabite na Turčijo. Dieta je pri njihovi hrani nemogoča. Okusno, okusno, okusno!!! Z izredno malo ali nič maščobami, veliko mesa in zelenjave, z jogurtom in sirom ter veliko kruha in slaščic. Do vegetariancev in veganov tu niso najbolj "prijazni", na meniju težko najdeš (razen solate) nekaj kar bo primerno zanje, vendar se na prošnjo potrudijo in izločijo meso iz ponudbe, čeprav je to njihova osnovna hrana (poleg kruha). Samo za informacijo, ženska v povprečju poje štruco, moški pa štruco in pol do dve na dan.
Nekaj besed o tradicionalnem obredu - pitje turške kave. Torej, na povabilo koordinatorja turške šole smo bile gostje njegove družine. Kot gostitelj, nas je kljub temu da se poznamo, prijetno pozdravil na svojem domu. Uvodoma je predstavil svojo družino in nas prosil da se predstavimo še njegovi soprogi. Gostiteljica je učiteljica angleščine in je izredno topla, prijetna oseba. Izredno je pohvalila naše znanje angleškega jezika in predvsem dejstvo, da vsi govorimo angleško, kljub temu da so mednarodna sodelovanja pogosta, velikokrat gostijo učitelje ki ne govorijo angleško.
Kot dobra gostiteljica je na kratko predstavila družino in njihovo kulturo. Uvodoma je predstavila pomen pitja turške kave. Torej, ko turška družina dobi nekoga v goste mu izredno čast izkaže s truško kavo. Načeloma goste postrežejo s čajem, vendar če želijo nekoga prav posebej pogostiti mu postrežejo s kavo. No, nas so postregli s kavo. Turška kava se pije črna, sladka, pol sladka ali nesladkana z vsedlino na dnu. Ob kavi ne dobiš žličke, ker se kava zaradi vsedline ne meša, dobiš "ratlug" in kozarec vode. Preden narediš požirek kave moraš obvezno spiti požirek vode, saj na ta način "očistiš čutila in žrelo" nato spiješ požirek kave in spet požirek vode za ponovno "čiščenje". Ratlug kot košček slaščice s pistacijo (običajno) poješ ob kavi.
Kavi sledi postrežba s čajem in ker je čaj njihova vsakodnevna pijača ga pijejo vedno in povsod. Čaj je tako običajen da ti ga postrežejo brez predhodnega vprašanja, tudi v podjetjih. Čaj se vedno servira v steklenem kozarčku posebne oblike s pripadajočim krožničkom in žličko. Žlička je v kozarcu, sladkaš si po svojem okusu. Čaj moraš, preden ga spiješ prvi požirek, z žličko premešati in pri tem povzročati veliko hrupa (žvenket). Ob čaju nas je gostiteljica pogostila še z dvema vrstama sladice, kar je bilo za nas že preveč, predvsem zaradi pozne ure. Ker se ničesar ne sme odkloniti smo sladico pojedli, ona pa nam je razložila da nas je pogostila samo z dvema sladicama, ker ji je popolnoma razumljivo da poznega prehranjevanja v naši kulturi nismo vajeni. Običajno goste postrežejo z desetimi različnimi sladicami.
Ob prihodu v goste smo s seboj prinesli manjše darilo, ker smo se v hotelu pozanimali kakšen je običaj ko nekoga obiščeš na domu. Receptor nam je prijazno pojasnil da NIMA POJMA, ker je to delo soproge, vendar je obljubil da jo pokliče. Res, ni minilo 5 minut ko nam pride razložiti da bo čisto dovolj če jih obdarujemo s čokolado. Bingo!!! Imele smo čokolado Gorenjka, solni cvet in spominček iz naše šole (izdelali so ga dijaki programa Oblikovalec kovin-Orodjar in udeleženci poklicnega tečaja Predšolska vzgoja) - kot nalašč za obdarovanje. Zanimivo, kljub temu da je bil Tuncay naš gostitelj, je prijazno nakazal da je soproga tista ki skrbi za sprejem daril. Torej, ženska ima glavno besedo glede daril in seveda shoppinga :).
Bazar - nakupovanje, barantanje, vorčina, utrip življenja Turkov.
V mestu Avanos smo obiskali majhno družinsko lončarno kjer so nam razložili kako poteka postopek izdelave lončenih posod, spominkov, itd. Zgodba pravi, da družina neveste preveri ženina z izdelavo lončene posode za sladkor. Ženin mora posodo izdelati in kar je najpomembnejše pokrov posode se mora popolnoma ujemati s posodo (posoda se mora lepo zapreti). Če se pokrov in posoda ujemata, potem je vse vredu, če se ne......
Čaj - pijača naše in vaše mladosti :). Dejsto je, da čaj pijejo povsod in vedno. Načeloma čaj postrežejo brez predhodnega vprašanja, vendar nas ki tega nismo vajeni so nas iz vljudnosti vprašali. Moram priznati da smo skoraj vedno čaju prikimale, le od časa do časa smo ga prijazno odklonile (enormne količine čaja). Čaj ki ga pijejo domačini je precej močan in ima učinek kofeina, pijejo pa turško kavo le enkrat ali največ dvakrat dnevno.
Obisk "grške vasice" Mustafapasa - obiskali smo vasico s 5.000 prebivalci ki jo imenujejo "grška vasica". V času pred prvo svetovno vojno so v tej vasici živeli Grki in Turki, prvi pravoslavci drugi muslimani. Kljub verskim razlikam ni bilo težav, vladalo je medsebojno spoštovanje in spoštovanje vere. Prva svetovna vojna je vse porušila in začelo se je pravo sovraštvo, zato sta državi podpisali sporazum o izmenjavi prebivalcev. Iz vasice je odšlo 2.000 Grkov, ki jih je sprejela Grčija, v vas pa je iz Grčije prišlo 2.000 Turkov. Na ta način so izvedli vrsto izmenjav, vse z namenom preprečitve sovraštva ki je vladalo med ljudmi zaradi razlik v veri. Sporazum so podpisali 1924-ega. V tej isti vasici smo se zaustavili v vinoteki in to ni šala! Zaželeli smo si sicer turške kave, obenem pa nam je gospa - lastnica ponudila degustacijo njihovega rdečega vina. Grozdje zraste v Cappadoci, vino pa pridelujejo že vrsto let in je del družinske tradicije. Pridelujejo rdeče in belo vino. Okus rdečega je podoben našem Teranu. Vino prodajajo samo v Turčiji, steklenica vina 0,75 l pa stane dobrih 10,00 eur.
Alkohol - uradno ga ne pijejo, neuradno.....odgovor je nasmešek.
Ženske in moški - prijateljstvo med spoloma obstaja in je dopustno, celo več, brez vsakih težav gresta moški in ženska na pijačo, kavo ali čaj, vendar le do trenutka ko se ženska poroči. Ko ženska postane soproga je druženje z drugimi moški nedopustno. Ali gre lahko s prijateljem na kavo? NE. Mlajša generacija je že precej spontana, med mladimi se že v najstništvu začnejo zveze, vendar pa o ideji skupnega življenja brez poroke ne smejo (zaenkrat) niti razmišljati.
Molitev - molitev je petkrat na dan in k molitvi še vedno kličejo, vendar pa se odnos in pogostost molitve spreminja z vsako generacijo bolj. Mlajši molijo le enkrat tedensko, nekateri tudi nič in s tem se ne obremenjujeo. Veliko deklet, predvsem mlajših generacij ne nosi rute in menda se ne zahteva da bi jo nosile, ruta je izbira posameznice.
Hrana - Turčija ni kraj kjer bi lahko govorili o dieti in če slučajno ste na dieti, pozabite na Turčijo. Dieta je pri njihovi hrani nemogoča. Okusno, okusno, okusno!!! Z izredno malo ali nič maščobami, veliko mesa in zelenjave, z jogurtom in sirom ter veliko kruha in slaščic. Do vegetariancev in veganov tu niso najbolj "prijazni", na meniju težko najdeš (razen solate) nekaj kar bo primerno zanje, vendar se na prošnjo potrudijo in izločijo meso iz ponudbe, čeprav je to njihova osnovna hrana (poleg kruha). Samo za informacijo, ženska v povprečju poje štruco, moški pa štruco in pol do dve na dan.
 |
| Nekdanja grška vasica - Mustafapasa |
 |
| Stanovanja v nekdanji grški vasici |
 |
| Pogled še iz drugega konca |
 |
| Grška "zapuščina", ki je ostala nedotaknjena |
 |
| Naša kontrolorka - računovodkinja Mirjana Jozić |
 |
| Napis pove dovolj :) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar